Tomaž Vovk je bivši dijak Gimnazije Bežigrad, takrat še Srednje naravoslovne šole. V srednješolskih letih se je uspešno udeleževal republiških in državnih tekmovanj iz fizike.  Diplomiral je iz fizike in je danes direktor Adacte, d.o.o., glavnega pokrovitelja  46. državnega tekmovanja iz fizike.

 

Užitek je delati tisto, kar delaš bolje kot drugi

Fizik v informatiki izkorišča predvsem s študijem pridobljen inženirski način razmišljanja

»Spoštovani tekmovalci, v našem podjetju ste vsi dobrodošli, saj se danes vsi  spopadamo z vprašanjem, kako dobiti dobre kadre,« je za bilten fizikalnega tekmovanja sicer šele nekje proti koncu pogovora dejal naš letošnji sponzor Tomaž Volk, direktor družbe Adacta, ki pa je prav to misel in vabilo tehtno vpletal v vsa poglavja in vprašanja, ki smo se jih dotaknili v pogovoru. Tomaž Volk je namreč trdno prepričan, da v današnjem svetu uspeh ni več individualen, oziroma je to še zelo poredko. »Zato bomo tudi mi uspešni le, če bomo imeli uspešne sodelavce. In tudi zato bi rad poudaril, da je realnost v informatiki dandanes precej drugačna, kot jo slikajo ameriški filmi, kjer vedno nastradajo hekerji in vse dobre punce gredo z drugimi…,« se pošali in z vso resnostjo doda: »Mislim, da je v realnosti tudi v informatiki veliko prostora in zanimivih izzivov. Osebno sem v informatiki dobil tudi zadoščenje, da lahko zadovoljujem svojo kreativno potrebo po ustvarjanju nečesa novega. Ne odkrivam sicer elementarnih principov vesolja ali stvari, ki bi imele še 500-letne posledice. Rešujemo bolj enostavne probleme, ki pa so prav tako kreativni. Ko informatik nekemu podjetju reši problem in mu omogoči uspešnejše poslovanje, dobi hkrati neko notranje zadovoljstvo, da je naredil nekaj dobrega. Informatika je torej zanimiva, zaradi velikega povpraševanja pa se v njej obrne tudi relativno veliko denarja. Zadovoljuje kreativno komponento, je pa tudi njen univerzum, prostor delovanja tako velik, da lahko v njem vsakdo najde svoje mesto.

Kar precej obširno ste nam predstavili naše možnosti v informatiki. Vendar ste tudi vi študirali fiziko in že kot Bežigrajčan tudi sami tekmovali na tekmovanjih iz znanja fizike. Tega je že več kot dvajset let, tudi tekmovali ste za drugo, precej večjo državo Jugoslavijo. Se še spomnite, kako je bilo takrat in zakaj ste si izbrali prav fiziko?

Težko je primerjati, ker ne spremljam razvoja tekmovanj in ne vem kako je danes, vendar lahko povem, da je bilo tekmovati v takratni Jugoslaviji bistveno drugače. Tekmovanja so  potekala podobno na šolski, občinski in republiški, za nameček pa še na  zvezni ravni. Predvsem je bilo tekmovanj veliko, najprej po različnih krajih v Sloveniji in potem vsako leto še v drugi republiki in na koncu kajpak še olimpijada. Ko sem se odločal za študij, sem sicer izbral in v Ljubljani doštudiral fiziko, se pa z njo danes ne ukvarjam profesionalno. Našel sem se v informatiki. Ko sem se vpisoval na fakulteto, je bilo služenje vojaškega roka jugoslovanske vojske še obvezno, zato z vpisom nisem okleval. Sem pa takrat še razmišljal o nekakšni akademski karieri. V socializmu si imel na razpolago dve možnosti: ali si šel v službo za neko bedno plačo, kjer so ti govorili kaj moraš delat ali pa si šel v akademsko kariero, kjer si delal stvari, ki so te vsaj približno veselile, a prav tako za bedno plačo.

Kako ste se torej znašli v poslovnem svetu, ki z akademskim pravzaprav nima pretirano veliko skupnega?

Med mojim študijem se je zgodila osamosvojitev Slovenije, ki je prinesla spremembo družbenega sistema in se je kar naenkrat pojavilo kup drugih, novih možnosti. Takrat sem sam pri sebi začutil, da se vidim bolj v informatiki kot v elementarni raziskovalni fiziki. S kolegom Andrejem Fajfarjem sva kar med študijem ustanovila svoje informacijsko podjetje, v katerem sva še danes dejavna. Pravzaprav si nisem nikoli predstavljal, da bi lahko ali učil v šoli ali raziskoval v neki inštituciji v Sloveniji na področjih, ki bi jih razumel omejen krog ljudi. Za mednarodno kariero pa nisem imel poguma.

Ko sem še razmišljal o tem, kaj bi rad počel v življenju, sem kmalu dognal, da je smiselno početi tisto, za kar misliš, da delaš bolje kot drugi. Fizika je bila tako ena možna potencialna kariera, za informatiko pa je bilo takrat v času osamosvojitve nasploh zelo veliko povpraševanje. To so bili začetki tega področja in v zraku je še visel nekak duh pionirstva, saj se s tem ni še nihče ukvarjal. Hkrati sem se zavedal, da bi za resen uspeh v fiziki potreboval mednarodno kariero. V fiziki uspeti pomeni biti med sto najboljšimi fiziki na svetu. To pa je relativno težko, sploh ko se človek sooči s celotno kitajsko biomaso, ki, če predpostavimo da je talent za fiziko nekako enakomerno razporejen med ljudi, predstavlja velik izziv...Vendar pa vsi skušamo maksimizirati možnosti svojega uspeha. Zato imamo na razpolago nekako dve poti. Prva je, da se podamo za velikim izzivom, pri katerem imamo zelo malo možnosti za uspeh, če pa bi vendarle uspeli, bi to pomenilo res ogromen uspeh. Druga pot je manj tvegana, a je tudi raven uspeha bolj zmerna. Sam sem se odločil za to drugo, bolj zanesljivo varianto.

Če se znova vrnemo na začetke šolanja in tekmovanja, so bile že takrat na jugoslovanski ravni razlike v znanju med republikami? Kam ste se uvrščali Slovenci?

Svoje čase so imeli Srbi zelo dobro matematično šolo v Beogradu. Mi smo bili takrat bolj »amaterska liga« oni pa profesionalna. Imeli so prilagojen program, mislim, da s precej ruskega vpliva. Z njimi smo se tudi srečali za en teden na matematični šoli na otoku Silba in tam smo v živo videli njihovo znanje, saj so delali po nekem čisto drugem, nam tujem programu. Mislim, da so že v srednji šoli jemali precej univerzitetno snov, ki je bila še posebej prilagojena tekmovalnim nalogam.

Torej se časi niti niso tako spremenili, saj se ostalih držav bivše Jugoslavije še danes drži sloves uspešnih matematikov in fizikov, vsaj uspešnejših od nas.

Vse kaže tako. Razlika pri matematiki je bila še večja, saj mi še slišali nismo za vso snov, ki so jo oni jemali. Pri fiziki so bile razlike vendarle malce manjše zaradi relativno enotnega srednješolskega programa, na faksu pa se snov tako ali tako le poglablja. O matematičnih tekmovanjih ima več izkušenj moj kolega soustanovitelj Andrej Fajfar, ki ima za sabo podobno pot in je študiral matematiko, oba pa sva bila dijaka Gimnazije Bežigrad … Takrat je bila to še srednja naravoslovna šola. Bili pa so isti razredi, malo drugačno pohištvo, kjer je zdaj prizidek, ki so ga zgradili, ko smo mi že šli, je bilo parkirišče. Bilo je še eno asfaltirano košarkarsko igrišče. Bil je tudi ta novejši del, ki ni več novejši …

In s čim se torej trenutno ukvarjate v življenju? Kako bi opisali vaše podjetje?

Naše podjetje se ukvarja z informatiko. Svoj izziv smo našli v reševanju problemov slovenske in širše industrije v informatiki. Adacta sestoji iz dveh večjih ekip. Ena se ukvarja z implementacijo poslovno računovodsko informacijskih sistemov – tu naj omenim Microsoft Dynamics Navision, katerega glavni implementator v tej regiji smo. Drugi del se ukvarja z razvojem lastnih rešitev, večinoma za finančno industrijo. Zelo reprezentativen projekt te ekipe je npr. prenova informacijskega sistema Banke Koper, ki je potekala pred kratkim. Zanimivo je, da je ta projekt potekal vzporedno z bolj poznano Sigmo v Ljubljanski banki, ki se ga je Ljubljanska banka lotila s tujim znanjem, pa je bil projekt na koncu - vsi vemo kako „uspešen“. Banka Koper se je projekta lotila z domačim znanjem za bistveno manj denarja, a je vseeno izvedla praktično isti projekt in rezultati tega so bili zelo dobro sprejeti. Trenutno pripravljamo še en projekt z zavarovalnico Triglav. Če povzamem torej malo sodelujemo na implementaciji tujih, uveljavljenih rešitev, kjer teh rešitev ni, pa poskušamo razvijati lastne rešitve, iščemo neko svojo priložnost.

Koliko ljudi pa imate zaposlenih v vašem podjetju?

Adacta ima nekje okoli 180 zaposlenih, sedijo v pisarnah v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu in Beogradu. To niso izključno programerji, so tudi konzultanti, svetovalci … Moti me, da dobiva beseda programer zadnje čase nekak neupravičen negativni prizvok. Sami sebe uvrščamo na vrh tega kar počnemo, vendar ne prodajamo računalnikov ali licenc, razen za Microsoft Navision, zaradi česar smo morda malce neprimerljivi z ostalimi podobnimi podjetji. Lani smo prodali za nekaj več kot deset milijonov evrov storitev.

Koliko pa vam je pri vodenju podjetja pomagalo znanje fizike?

Zelo. Menim, da elementarni študiji precej pomagajo. Ne sicer z direktnim uporabljanjem znanja pridobljenega med študijem, saj npr. semi-empirična masna enačba jedra pri vodenju podjetja ne koristi preveč, način razmišljanja je pa zelo koristen. Kar se ljudje na splošno naučijo med študijem fizike in nasploh vsemi tehničnimi študiji, je nek zdrav inženirski način razmišljanja. Ko naletijo na nek kompleksen problem, imajo že nek priučen občutek za logično dekompozicijo problema, razdelitev problema na majhne koščke, ki so obvladljivi, nato rešijo vse te majhne koščke in jih združijo v celotno rešitev večjega problema. Druga prednost je inženirski občutek za dimenzijsko kontrolo, torej da po pridobitvi nekega rezultata na rezultat pogledaš še z drugega zornega kota in se vprašaš, če je smiseln, da torej ne zaupaš slepo številkam. To pa precej olajša delo in brani pred katastrofalnimi napakami, ki bi se sicer lahko zgodile. Poleg tega se ljudje naučimo in verjamemo v logiko, da morajo biti stvari logično in elementarno razumljene. Če to primerjam z nekaterimi našimi sodelavci, ki prihajajo iz šol z bolj ekonomsko usmeritvijo, seveda brez kakršnihkoli slabih namenov, lahko rečem, da ti ljudje včasih preprosto dobijo občutek, da lahko zaupajo svojemu občutku, bodisi za trg, posel, ali kaj drugega. Namesto argumentov in logike jih poganjajo občutki. Vendar je zadeve potrebno elementarno razumeti, zgraditi in sestaviti in tako pridobljeni rezultati so običajno bistveno drugačni kot morda delujejo na prvi pogled.

Torej se velja v poslovnih vodah držati stroge racionalnosti?

Sem zagovornik eksaktnosti, logike in utemeljenih odločitev. Ljudje sicer lahko uspejo v marsičem, na primer tudi v izdelovanju dežničkov za sadne kupe. Če pa se vrnemo na neko grobo statistiko, vidimo, da je možnost uspeha ob uporabi logike in inženirskega načina razmišljanja precej večja kot drugače. Sicer pa je svet velik in ljudje uspejo v marsičem. Je pa hkrati tako, da največkrat vidimo le tiste, ki uspejo, ostalih pa ne.

Praksa kaže, da tako kot vi, razmišlja še veliko fizikov, saj je trend prestopanja fizikov v druge panoge še kako aktiven. Kaj menite o tem?

Vsak človek ima neke svoje izzive in vsako odločitev je treba spoštovati. O tem ne bi sodil generalno, lahko le delim izkušnje svoje osebne karierne poti. Morda kdo tukaj prepozna kakšne svoje vzorce razmišljanja, morda se kdo z mano ne strinja, ampak na svetu je prostora za vse.

Kakšen pa imate odnos do mednarodnega študija, študija v tujini? Zadnje čase smo v Sloveniji priče precejšnjemu begu možganov, še posebej na področju naravoslovja. Kako se opredeljujete do tega?

Nek osnoven občutek za nacionalni interes imam in menim, da je to za Slovenijo slabo. Nekoč je bila postavljena drzna trditev, kaj je odgovor na vprašanje »Kaj je v slovenski informatiki večji uspeh, prodajati inženirske ure v Slovenijo ali v tujino?«. Na prvi pogled se seveda zdi, da je podjetje, ki sodeluje s tujino boljše. Vendar pa je to po analogiji kot da bi ravnokar posekana debla, ki nimajo niti še lubja okleščenega, izvažali v tujino kot neko primarno surovino. V Sloveniji pa se ta ura/deblo porabi za izboljšanje našega gospodarstva, zato samo deblo pravzaprav ne zadostuje več, na njegovo mesto mora stopiti kompleksen in konkurenčen izdelek, ki vsebuje lesene dele iz prvotnega debla. Slovencev nas je povrhu še malo in če se vse naše storitve kot marmelada zelo na tanko razmažejo po celotnem evropskem kruhu nastopi vprašanje, kaj na koncu sploh še ostane?

Večkrat ste omenili kreativni proces. Kakšno obliko ta zavzame pri vašem delu? Ali pri tem sedite za računalnikom in vanj vpisujete programsko kodo? Ali pa morda sedite bolj v pisarni?

Vse se vrti okoli reševanja problemov. Najprej bi izpostavil dejstvo, da so realni problemi v informatiki zelo drugačni od akademskih. Akademski problemi so preprosto definirani vendar so težko rešljivi. V realnem informacijskem svetu so problemi enostavno rešljivi, veliko težje pa jih je sploh opisati. Vsak kompleksen problem sestavlja na tisoče manjših, enostavno rešljivih problemov. Ko se povežejo v celoto postanejo bistveno težje rešljivi in kompleksnejši od akademskih. Moje kreativno delo je reševanje teh tisoč majhnih problemov. Potreben je precejšen talent, da  sploh razumeš celoto problema in vseh tisoč majhnih problemov znotraj njega. Treba je najti njihovo skupno rešitev, skupni imenovalec, poenostaviti, ugotoviti, kako jih povezati in stkati v učinkovito rešitev. Konec koncev je to zelo podobno reševanju fizikalnih problemov. Treba je najti abstrakten zapis tisočih in tisočih poskusov, ki se zgodijo vsak zase.

Torej, če nekako sklenemo, zakaj ste naš sponzor, zakaj nas vabite v informatiko?

Udejstvovanje v informatiki sicer ni tako romantično, kot utegne biti v fiziki, če ti uspe razvozlati teorijo poenotenja, biti glavni na vseh fizikalnih kongresih, priti na naslovnico TIME-a, seveda z zelo majhno verjetnostjo. Gre za to, da se zagrizeš v probleme ki so za vogalom, na dosegu roke, za katera so podjetja pripravljena kar nekaj plačati, za katera dobi človek ravno tako vsa ta zadovoljstva, a v nekoliko manjši meri. Mu je pa zato prihranjena ogromna frustracija, ki lahko nastopi, če si zada preambiciozne cilje in ne uspe in se mora čez dvajset let spraševati, kaj je vendar počel. Zagotovo pa bi vam vsem priporočil tehniške študije, ki izpilijo in privzgojijo elementarni način razmišljanja.

 

Matjaž Payrits in Gregor Grasselli, Gimnazija Bežigrad